03.12.2012
Primož Ulaga, nekdanji vrhunski smučarski skakalec, ki je v svetovnem pokalu dosegel devet zmag, tudi po zaključeni skakalni karieri ostaja zvest športu, ne samo kot rekreativni športnik, ki prisega na tenis in golf, ampak tudi na menedžerskem področju in v športnem marketingu. Do nedavna tudi športni in poslovni direktor nordijskih reprezentanc ter direktor trženja na Smučarski zvezi Slovenije (SZS), je bil konec letošnjega septembra izvoljen za novega predsednika SZS, zato je bilo izhodiščno vprašanje za pogovor več kot na dlani.
Za kandidaturo za predsednika SZS ste se odločili tudi zato, da zvezi pomagate izplavati iz dolgov in ji povrnete ugled, ki ji je kljub dosežkom naših športnikov močno upadel. Lahko po dveh mesecih predsednikovanja z gotovostjo poveste, ali vam bo – tudi zaradi skrajšanega mandata – to uspelo?
Ne vidim ovir, ki bi mi preprečevale vpeljati nekatere organizacijske spremembe, zmanjšati stroške, vzpostaviti učinkovitejši nadzor nad sredstvi in izboljšati učinkovitost, predvsem samodisciplino posameznih disciplin. Denarna sredstva, s katerimi razpolaga SZS, namreč niso majhna, toda za vzdrževanje takšnega aparata, kot je SZS, je treba z njimi ravnati previdneje. Tudi zaradi tega se zavzemam za samostojnost disciplin, kajti dosedanje centralno vodenje zveze se je izkazalo za neuspešno; smučarske discipline so si namreč med seboj preveč različne – primerjate samo klasične in nordijske discipline z deskanjem ali prostim slogom –, zato potrebujejo tudi različne tržne in marketinške pristope ter seveda samostojnost. Nihče ne ve, ali bodo čez desetletje te discipline enako močne. Lahko se zgodi, da bosta deskanje in prosti slog prevladala, a bi lahko bila zaradi interesov vodstva zapostavljena.
Včasih je odvisno tudi od sreče, ali nam bo uspelo uresničiti načrtovano. Je v vaši dve desetletji dolgi karieri ta pripomogla tudi k zmagam?
Je, če srečo povezujemo z vetrom, od katerega je odvisnih kar nekaj zunanjih športov, tudi smučarski skoki. Nekdo je lahko dober skakalec, toda če nima sreče z vzgonskim vetrom, mu odlična fizična pripravljenost ne pomaga veliko. V dveh ali treh urah tekme se vreme lahko večkrat spremeni. Včasih je bila potrebna sreča, da sem imel pravo štartno številko, da sem se odrinil v pravem trenutku, da sem bil v dobri formi in da so bili dobri tudi pogoji za skok. Danes je seveda drugače kot pred dvajsetimi leti: če imaš danes srečo z vetrom, si »kaznovan« z odbitkom točk.
Kot skakalec ste bili uspešni, a vendar – bi lahko storili več, če bi bili tedanja stroka in samozavest slovenskih športnikov na višji ravni?
Zagotovo! Bil sem dobro pripravljen in sposoben doseči še več. Časi so bili drugačni, skakalci smo bili na začetku kariere zadovoljni že z uvrstitvijo v prvo deseterico, pred nami ni bilo tekmovanj v svetovnem pokalu. Orali smo ledino in pripravljali »teren« tako za nas same kot za naslednje generacije skakalcev. Ti so danes bolj motivirani, trenirajo v dobrih pogojih, njihovi cilji so zato lahko visoki. Takšni tudi morajo biti!
Povsem iskreno – vas je bilo pred skokom na kateri od velikank kdaj strah?
Lagal bi, če bi zanikal. Skakalnice velikanke so tudi za izkušene skakalce huda preizkušnja. Slabi vremenski pogoji, slabo pripravljena skakalnica ali pritisk organizatorjev, da se zaradi vremena serija čim prej zaključi, nelagodje in včasih tudi strah pred skokom le še stopnjujejo. Strah se odrazi v dolžini skoka, in če se skakalcu skok ne posreči, je zanj to vedno boleče.
Ena od težav, s katero se spoprimejo športniki po zaključeni karieri, je tudi vključitev v »civilno« življenje. Ste tudi zato, da ne bi prekinili vezi s športom, postali dejavni na področju športnega marketinga in oglaševanja?
Po zaključeni športni karieri name nihče ni čakal s prostim delovnim mestom. Nisem imel veliko izbire. Postal bi lahko trener, a kot nekdanjega skakalca me je bolj zanimalo, kako tržiti vse, kar je povezano s športom – tudi športnike. Na tekmovanjih v tujini sem videl, kaj pomeni takšno trženje, in večkrat pomislil, da bi se lahko sam ukvarjal s tem, še toliko bolj, ker sem želel biti samostojen, ustvarjalen in neodvisen od mesečne plače in delodajalcev, ki mi bodo krojili usodo.
Je težko zaključiti kariero?
Ko se zaveš, da se približujejo zadnja leta tvoje športne kariere, si močno želiš, da bi jo lahko podaljšal za sezono, dve. A s tem ne pridobiš veliko, podaljšaš le pot v neko drugo obdobje svojega življenja, v katerem boš moral, kljub medaljam in slavi, vse začeti znova.
Smučarski skoki so eden tistih športov, s katerimi se skakalci po zaključeni karieri ne ukvarjajo več rekreativno. V katerih športih najdete zadovoljstvo danes?
V tenisu in golfu; s tenisom nadomestim obiske v fitnes klubih, igranje golfa pa od mene zahteva več treningov, izpiljeno tehniko, več vztrajnosti in razmišljanja. V obeh športih uživam, nenehno izpopolnjujem igro in se trudim biti najboljši.
Če bi bili znova mladi, ali bi se še enkrat odločili za pot profesionalnega smučarskega skakalca?
Z veseljem bi bil tudi profesionalni igralec tenisa ali golfa, a žal sta ta športa – in nista edina – pri nas slabše organizirana kakor smučanje. To ima svojo krovno organizacijo, SZS, ki mlademu in nadarjenemu športniku lahko pomaga pri vzpenjanju na svetovni vrh, pri drugih športih pa slovenski tekmovalci, četudi je v igri več denarja, takšne organizacijske podpore nimajo.
Športnik je tudi vaš sin Nick. Kako to, da se je zapisal hokeju na ledu, ne skokom? Ste mu skakanje odsvetovali?
Ko sem po zaključeni tekmovalni karieri razmišljal o dobrih in slabih straneh tekmovanj v smučarskih skokih, si nenadoma nisem mogel več predstavljati, da bi bil moj sin del te skakalne zgodbe. Svetoval sem mu, naj se preizkusi v drugih športih, in sam se je odločil za hokej.
Danes ste vpeti v novo skakalno »zgodbo«, mlajšo, a izjemno uspešno. Govoriva seveda o drugi tekmi za svetovni pokal v smučarskih skokih za ženske na Ljubnem. Kakšna je vaša funkcija pri organizaciji tega tekmovanja?
Pri organizaciji prvega svetovnega pokala na Ljubnem sem bil odgovoren za marketing, pri pripravah na drugega pa svetujem pri različnih oblikah trženja – kaj prodajamo, kako za sponzorstvo pridobiti najboljše partnerje itd. – in organizatorjem pomagam pri sodelovanju in dogovarjanjih z Mednarodno smučarsko zvezo (FIS).
Verjamete, da lahko Ljubno v mednarodnem prostoru kmalu postane sinonim za ženske skoke, tako kot je Planica postala sinonim za skakalce?
Verjamem, da se bo Ljubno kmalu nevarno približalo podobi, kakršno je Planica v zavesti obiskovalcev smučarskih skokov ustvarjala vrsto let, in verjamem, da bo Ljubno že v nekaj sezonah postalo sinonim za ženske skoke. Prednost Planice pred Ljubnim je za zdaj le v tem, da mednarodne promocije pravzaprav ne potrebuje več, toda na Ljubnem je razvidno, kakšno moč lahko ima prava promocija dogodka – za to gre zahvala predvsem družbi BTC – dva ali tri mesece pred prireditvijo. Priznam, nikoli nisem pomislil, da lahko ženski skoki v tako kratkem času pridobijo takšno publiciteto.
Bi tak dogodek brez pokrovitelja, kakršen je BTC, d. d., sploh lahko izpeljali?
Brez finančnih sredstev, ki jih je prispevala družba BTC, o svetovnem pokalu na Ljubnem najbrž ne bi razmišljali. Stroški za izvedbo takšne prireditve znašajo od 150.000 do 200.000 evrov, SSK Ljubno BTC in SZS pa tako zahtevnega projekta brez pomoči družbe BTC ne bi mogla izpeljati. Če nam BTC letos ne bi finančno pomagal, zagotovo ne bi več kandidirali za organizacijo novih tekem, saj bi obveljalo prepričanje, da jih nismo sposobni organizirati.
Druga sezona tekem za svetovni pokal na Ljubnem je hkrati tudi uvod v olimpijske Igre v Sočiju leta 2014, na katerih bodo smučarski skoki za ženske prvič v zgodovini postali olimpijska disciplina. Kakšno uvrstitev napovedujete slovenskim skakalkam na Ljubnem v začetku prihodnjega leta?
Dekleta so sposobna, imajo odlično strokovno vodstvo, na tekmovanja so dobro pripravljena, pogoji za treninge niso slabi, zato kljub ostri konkurenci za prva mesta računam tudi na zmago v svetovnem pokalu. Prepričan sem, da bomo v letošnji sezoni osvojili medalje tudi v drugih disciplinah, v biatlonu, deskanju in prostem slogu. Tina Maze je letos že zmagala, lepo bi bilo, če se ji pridružijo še druga dekleta.
Pogovarjal se je Miha Trefalt.
Spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje
Z brskanjem po naši spletni strani se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke, ki so namenjeni vaši boljši uporabniški izkušnji na naši spletni strani. Za lastne potrebe analitike uporabljamo Google Analytics, ki v ta namen namesti piškotke (izbriši GA piškotke). Več o piškotkih.